Seveda je zelo pomembno, da sta na prihod novega družinskega člana pripravljena oba starša, ampak še bolj pomembno je, da na ta pomemben dogodek pripravimo tudi otroka. Že to, da se starša čutita pripravljena in sposobna, pomembno vpliva na doživljanje otroka. Otrok nas in naše občutke bere kot odprto knjigo, se zavedno in nezavedno uči od nas in čuti ter ponotranji tudi tisto, kar mu želimo prikriti (strah, negotovost).
Če bo med otrokoma majhna razlika (pri nas je to 23 mesecev), mu bomo z besedami težko razložili kaj se dogaja, kaj pomeni za njega to, da bo dobil bratca ali sestrico, kako bo to vplivalo na njegov vsakdan ipd. Tudi samo nosečnost in rastoči trebuh bo doživljal po svoje. Nekatere bo situacija zelo zanimala, božali in poljubljali bodo trebušček in se veselili sorojenca. Drugi bodo za vse to nezainteresirani ali bodo celo zavračali pogovor o tem in ljubkovanje trebuha. Navsezadnje je enoletniku zelo abstraktno to, da v trebuhu njegove mame, raste dojenček. ;)
Če vas otrok sodi v drugo kategorije, vas bo najbrž skrbelo, da bo otrok enako nezainteresiran za sorojenca po rojstvu ali da ga bo celo zavračal in se do njega grdo obnašal. Iz lastne izkušnje vam lahko zatrdim, da odnos do nosečnosti ne odseva odnosa do brata ali sestre. Aljaž je redko pobožal trebuh in ni želel čutiti brc dojenčka, občasno je dal trebuščku lupčka, ampak nikoli se tega ni sam spomnil. Redko je govoril o sestrici in neprijetno mu je bilo, ko so ga o njej spraševali drugi. Sestrice se je veselil na svoj način, saj v bistvu niti ni vedel kaj pričakovati. Ko se je rodila, je bil star 23 mesecev in ob prihodu v porodnišnico je bil najprej začuden: "Kaj? To ni Zara!". :) Res me zanima, kaj si je on predstavljal. :)
Sprejel jo je lepo in v teh enajstih mesecih ne morem izpostaviti nobene negativne izkušnje. Prve dni jo je želel malo odriniti, ker mu ni bilo všeč, da sem veliko z njo, ampak je to bilo res samo nekajkrat in od takrat naprej sta dobra prijatelja in je zelo skrben brat.
Zdi se mi pomembno, da ne glede na starost, otroka v nič ne silimo. Otrok sam pokaže zanimanje in takrat se na to odzovemo. Če vidimo, da otroku ni všeč, ko govorimo o še nerojenem bratcu ali sestrici, potem to omejimo na minimum. Tudi ostale člane družine opozorimo na to, da naj ne drezajo v otroka, saj lahko to povzroči prepad med sorojencema. Vprašanja v stilu "Kje je tvoja sestrica?" "Ali boš dobil sestrico?" Si vesel, da boš dobil sestrico?" "Imaš rad svojo sestrico?" ipd. so med nosečnostjo in prve mesece po porodu nezaželjena, saj otroka spravljajo v neprijeten položaj in mu lahko celo dajo občutek manj vrednosti v primerjavi s sorojencem. Naj se ne vrti vse okoli novega člana.
Knjigice, kot so "Matevž dobi sestrico" otroku na nevsiljiv način prikažejo kaj to pravzaprav pomeni, da si otrok lažje predstavlja kaj ga čaka in potem to tudi sprejme. Otroci skozi knjige spoznavajo svet, nove kraje, socialne vloge, nepoznane situacije, odzive na te situacije itd. Enako knjigo ali zgodbico lahko poslušajo oziroma jo želijo poslušati stokrat in vedno bolje jo razumejo in sprejmejo. Zato je dobro, da takšno knjigo preberete večkrat in se izogibate nepotrebnih komentarjev. Otrok bo sam sprejel vsebino in si jo predstavljal na svoj način, če pa ga bo kaj zanimalo, vas bo vprašal.
V priprave na dojenčka, ga vključimo po njegov željah. Naj vidi, da pripravljate oblačila, posteljico ipd., ampak naj se ne vrti vse okoli tega. Občasno mu pokažite, kje bo spal dojenček in mu opišite kako izgledajo dojenčki in kako se obnašajo. "Poglej, uredila sva ti tvojo veliko posteljo. Dojenček pa bo spal v tej mali posteljici. Veš, dojenčki veliko spijo in takrat se boš ti lahko igral v dnevni sobi. Dojenčki pa tudi jokajo, ker še ne znajo govoriti in pijejo mleko pri mami. Tudi ti si bil dojenček. Želiš, da ti pokažem kakšne fotografije?" Tudi, če bo otrok odvrnil da ne, ga ne silimo. Vse mu opišemo kratko in jedrnato.
Za to, da bi otrok čimlažje in čimlepše sprejel bratca ali sestrico je pomembno, da mu v teh prvih dneh po porodu posvetimo čimveč pozornosti, da otrok začuti, da smo še vedno njegovi in da ga imamo še vedno enako radi. Tudi, ko se na novo situacijo že navadi, je prav da ohranjamo trenutke, ko smo samo njegovi in se skupaj igramo ali se kam odpravimo. Novorojenček po rojstvu veliko časa prespi in ravno ta čas izkoristimo, da smo s starejšim otrokom. Žal to pomeni, da ima mama manj (beri nič) časa za sebe in si težko spočije. Dobro je, če s starejšim otrokom berete v postelji, sestavljate kakšne sestavljanke, rišete ipd., da vsaj nekaj časa preležite.
Večkrat na dan otroku pokažite, da ga imate radi z dotikom in besedo. Pohvalite ga in izpostavite pozitivne lastnosti tega, da je zdaj "veliki brat" ali "velika sestra".
Vključite ga v nego otroka. Po želji lahko opazuje ali pomaga prinesti plenico, robčke in kremico. Lahko tudi pomaga pri kopanju, oblačenju in hranjenju. Vse po svojih zmožnostih in spontano, v okviru njegovih želja. Vsekakor pa se izogibajmo stavkom, kot so "Pojdi stran in ne moti zdaj." "Idi stran, da poskrbim za sestrico." "Ti tega ne znaš in ne moreš pomagat." ipd. Tudi pretiranega opominjanja v stilu "Bodi tiho, zbudil boš sestrico." in "Ne bodi tako grob." se izogibamo. Raje ga preusmerimo v tišjo aktivnost brez besed in mu z vzgledom pokažimo, kako se obnaša okoli novorojenčka.
Darilo, ki ga prinese starejši otrok v porodnišnico in tisto, ki ga novorojenček "pokloni" starejšemu otroku, je prva stvar, ki ju nekako poveže. Lahko je samo malenkost. Aljaž je Zari prinesel igračo za na avtosedež, Zara pa je Aljažu podarila leseno sestavljanko. V naslednjih mesecih bodo igrače ali tisto, kar ju ločuje ali povezuje. Dobro je, da dovolimo, da si igrače med seboj sposojata in malo zamižimo takrat, ko jih starejši otrok daje v usta. Seveda bo prišlo do tega, da se bo spet pojavilo določeno dojenčkasto obnašanje, ki ga do neke meje dovolimo oziroma mu ne posvečamo prevelike pozornosti. Naš cilj je, da najdeta način za skupno igro in da si igrače delita.
Otrokova rutina naj ostane, če se le da, nespremenjena. Ni priporočljivo, da otroka izpostavljamo večjim spremembam (nova soba, nova postelja, odhod v vrtec, odvajanje od plenic, odvajanje od dude...) sočasno z rojstvom novega člana. Lahko se zgodi, da bo te spremembe dojemal kot posledico rojstva, kar bo krivo za negativne občutke do sorojenca. Za to poskrbimo nekaj mesecev pred ali po porodu. Če je otrok navajen. da ga vedno uspava mama, je dobro, da se z očetom pričneta menjevati že med nosečnostjo, da se otrok navadi na oba roditelja in da kasneje ne pride do problemov, če mama ne bo vedno na voljo.
Otrok med seboj ne primerjajte, še posebej ne pred katerim izmed njih. Besede, kot so "Poglej, kako je sestra pridna." "Ona vedno vse poje." "Zakaj nisi vsaj enkrat takšen kot sestrica?" ipd., na odnos med bratom in sestrom, slabo vplivajo. Otroka takšno primerjanje prizadene in ga še bolj spodbudi k nezaželenemu vedenju, ki ustreza etiketi. Tudi v razvoju in rasti so si otroci med seboj različni in ni pravično, da jih med seboj primerjamo in ocenjujemo.
Obiskom, ki pridejo pogledat novorojenčka, naročite, naj svojo pozornost najprej posvetijo starejšemu otroku in šele nato naj pozdravijo novorojenčka. Če je le mogoče naj kakšno malenkost prinesejo tudi starejšemu otroku, da se ne bo počutil zapostavljeno.Otroka lahko prosite, da on predstavii mlajšega sorojenca, kar ga bo navdalo s ponosom in samozavestjo.
Upam, da vam naša izkušnja kaj pomaga. Seveda pa je potrebno odnos med sorojencema negovati tudi čez leta in kakšno krizno obdobje pride tudi vmes. O tem pa kdaj drugič. ;)
Z ljubeznijo, Mama.
Ni komentarjev:
Objavite komentar